Zgodovina Nove Gorice

Nova Gorica je najmlajše slovensko mesto. Zasnovano je kot park z velikimi nasadi vrtnic, med stanovanjskimi bloki pa so posajena številna drevesa in grmovnice. Poseben pečat dajejo mestu številni spomeniki posvečeni osebam iz naše zgodovine. Mlado mesto se ne more ponašati s posebno kulturno dediščino, saj je najstarejša stavba v novogoriškem mestnem kompleksu železniška postaja, zgrajena leta 1906, sočasno z bohinjsko progo.

Zgodovina nastanka mesta Nove Gorice se je začela pisati neposredno po koncu druge svetovne vojne na Primorskem.  Odločilno za nastanek novega mesta je bilo dejstvo, da so partizanske enote IX. korpusa, skupaj z drugimi enotami jugoslovanske IV. armade osvobodile večji del slovenskega etičnega ozemlja in onemogočile, da bi se ponovno vzpostavila za slovenski narod krivična nekdanja Rapalska meja. Čeprav so partizanske enote osvobodile vsa pomembnejša mesta, kot so Trst, Gorica in Tržič, so se na izrecno zahtevo zavezniških držav, Velike Britanije in Združenih držav Amerike, v skladu s začasnim tako imenovanim Beograjskim sporazumom, dogovorjenim med maršalom Titom in feldmaršalom Alexandrom ter podpisanim v Beogradu, 9.6.1945, morale iz teh mest umakniti na začasno mejo, tako imenovano Morganovo linijo. V skladu s Pariško mirovno pogodbo med Italijo in drugimi državami, podpisano 10.2.1947, pa se je vzpostavila dokončna meja med Italijo in Jugoslavijo. Režim, ki je bil določen z mirovno pogodbo, je bil vzpostavljen dne 15.9.1947. Obe meji, začasna Morganova linija in dokončna meja po Pariški mirovni pogodbi, sta mesto Gorica odrezali od svojega naravnega zaledja. Zaledje mesta je ostalo brez mnogih upravno-komunalnih služb in institucij zdravstva, šolstva, kulture in podobno.

Po vsej verjetnosti so o gradnji novega mesta razpravljali že na mirovni konferenci, odločitev za gradnjo pa je sprejel Politbiro Centralnega komiteja KP Jugoslavije. Pri Poverjeništvu Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora (PNOO) za Slovensko Primorje je bila imenovana Načrtna komisija, ki je že konec novembra 1946 razpravljala o investiciji gradnje novega upravnega središča za goriško območje. Po podpisu mirovne pogodbe je bilo, dne 12.2.1947, Poverjeništvo ukinjeno, nastal pa je nov Okraj Gorica z začasnim sedežem, najprej v Ajdovščini, nato pa v Solkanu.

Gradnja novega upravnega središča je bila v pristojnosti slovenske vlade. Ker pa so pripravljalna dela potekala prepočasi, se je Okrajni izvršilni odbor Gorica začel sam od sebe ukvarjati s tem problemom. Dne 17.4.1947 je ustanovil posebni delovni odbor, ki se je začel aktivno ukvarjati  z gradnjo. Prizadeval si je za določitev lokacije, izdelavo načrtov, za status novega središča. S pomočjo domačih strokovnjakov je analiziral vse možne variante in prišel do sklepa, da se Slovenci nikoli ne bomo odpovedali Gorici in da bo slej ko prej prišlo do naravne združitve obeh naselij. Več nasprotnih mnenj pa je povzročala izbira ožje lokacije mesta. Prvi načrt je pripravil inž. Božidar Gvardjančič, ki se je zavzemal za gradnjo na območju med Šempetrom in Vrtojbo. Ta predlog je med člani delovnega odbora naletel na nasprotovanja, ker so bili v odboru v večini zagovorniki lokacije med Solkanom in Gorico. Niti zbiranja in analize dodatnih argumentov, niti ankete niti neposreden ogled terena niso pripomogli h končni odločitvi.  Zato je v spore posegel podpredsednik vlade in minister za gradnje vlade LRS Ivan Maček – Matija, ki je po ogledu terena odločil, kje bo stalo novo mesto. Ker zaradi Morganove linije ni mogel bližje v cono A, si je teren ogledal iz hriba v coni B, najverjetneje iz Sv. Katarine.

V času do ukinitve Morganove linije so pripravljalna dela potekala le v coni B. V obdobju od 20. maja do 15. septembra 1947 se je delalo le na regulaciji potoka Lijak. Naslednje tri mesece pa so se pripravljalna dela pospešila s prihodom večjega števila mladinskih delovnih brigad.

Neposredno po priključitvi Primorske k Jugoslaviji, dne 15.9.1947, so se pristojni organi začeli bolj zagnano ukvarjati z izgradnjo novega središča. Sprejeti so bili investicijski plani in programi za naslednje petletno obdobje. V njih se je čedalje bolj pogosto uporabljalo ime Nova Gorica. To ime je dobilo tudi glasilo OF za goriški okraj, ki je začelo izhajati, dne 8.11.1947.

Po odločitvi, da bo novo naselje zraslo na ravnini med železniško progo, Panovcem in Solkanom, z mestnim jedrom na Blančah in Ledinah, so bili predlagani trije načrti, ki so jih izdelali arhitekti Gvardjančič, Zupančič in Ravnikar. Sprejet je bil načrt inž. Edvarda Ravnikarja in po sprejetju njegovega načrta so pripravljalna dela hitro stekla.

Jeseni 1947 je Gradbeno podjetje za ceste LRS odprlo svoje gradbišče. Pričelo je z gradnjo nove obvozne ceste med Šempetrom in Solkanom, saj je prejšnja cesta med tema krajema ostala na drugi strani meje. Kmalu se je pokazalo, da za velika načrtovana dela primanjkuje materiala in predvsem delovne sile.  Zato je bil pomemben sklep Centralnega sveta Ljudske mladine Jugoslavije, da bodo na gradbiščih Nove Gorice organizirali mladinske delovne akcije. Najprej sta oktobra 1947 sta prišli na pomoč Gradbenemu podjetju za ceste LRS dve četi mladincev, ki sta pred tem delali na regulaciji potoka Lijak. Redne mladinske delovne brigade so začele z delom, dne 3.12.1947, in so pri gradnji Nove Gorice delale v dvomesečnih izmenah.

Pozimi 1947/48 je odprlo svoje gradbišče tudi Splošno gradbeno podjetje Primorje Ajdovščina.

V prvih treh izmenah, od 3. 12. 1947 do 13. junija 1948 so v izmenah delale po tri mladinske delovne brigade. V poletni, četrti  izmeni, od začetka julija do začetka septembra, je na gradbišču delalo trinajst brigad. V jesenskih mesecih 1948 sta v dveh izmenah delali le še po dve brigadi. Brigadirji so prihajali iz vseh republik nekdanje Jugoslavije, ocenjuje pa se, da jih je bilo vseh skupaj okoli 8.ooo. Večina brigadirjev je bila nastanjena v Frnaži. To je bila nekdanja opekarna z velikimi prostori, ogromnim dvoriščem in leseno halo, v kateri so imeli brigadirji večje prireditve. Ena brigada je bila nastanjena tudi v Rožni dolini, ena pa v kromberškem gradu.

Mladinske delovne brigade so v sodelovanju z gradbinci zgradile obvozno cesto Šempeter – Solkan, regulirali in obnovili so strugo potoka Koren, izkopali in urejali so teren za glavno mestno prometnico – magistralo, pripravljali so gradbišče za zidavo prvih stanovanjskih blokov na obeh straneh magistrale ter za upravno poslopje (danes občinska stavba) in lesni kombinat (kasnejši Meblo). Zgradili so vpadno cesto iz Rožne doline, uredili Tovarniško ulico, kopali jarke za kanalizacijo, gradili delavsko naselje, delali v kamnolomu v Solkanu, urejali mestni park in športno igrišče (današnji stadion).

Poleg rednega fizičnega dela na gradbiščih je bila med brigadirji organizirana politična, izobraževalna, kulturna in športna dejavnost. V vseh brigadah so člani štaba mladinskih delovnih brigad in strokovnjaki, zaposleni na gradbišču izvajali idejno-politična, poljudno-znanstvena in strokovna predavanja. Delovali so različni poljudnoznanstveni, literarni, likovni, tehnični in drugi krožki. Redno so organizirali režiserske in pevovodske tečaje, tečaje iz posameznih športnih panog in skrbeli tudi za opismenjevalne tečaje, kjer so se mnogi naučili brati  in pisati. V brigadah so imeli stenčase, knjižnice, pevske zbore, dramske in folklorne skupine. Posamezne brigade so izdajale redno svoje glasilo tako, da je od junija do septembra izšlo enajst številk glasila Brigadir ter informativnega biltena Tekmovalni vestnik. Organiziranih je bilo več razstav likovnih, tehničnih in literarnih izdelkov brigadirjev, izvedli so celo kulturni festival. Prirejali so srečanja v različnih športnih panogah in organizirali fizkulturni zlet (množično skupno telovadno prireditev na prostem).  Vse brigade so imele predpisan program predvojaške vzgoje. Razne aktivnosti so omogočile, da so se mnogi brigadirji priučili raznih poklicev.

Na splošno je med brigadami obstajal tekmovalni duh. Tekmovali so v doseganju čim boljših uspehov pri opravljanju rednih fizičnih del, kakor tudi pri drugih dejavnostih. Da bi si krepili motivacijo, so brigade objavljale grafe doseženih rezultatov in pripravljale poročila o svojem delu. Najboljše brigade in brigadirje so proglasili za udarne oziroma udarnike. Na splošno je mladinska delovna akcija pri gradnji Nove Gorice imela poleg materialnega in vzgojnega tudi politični pomen. Pri skupnem delu so se krepile in poglabljale vezi med mladimi različnih narodnosti iz vseh predelov skupne države Jugoslavije.

Pri gradnji Nove Gorice so sodelovala podjetja apnenica Rdeča zvezda iz Solkana, Goriške opekarne, Cementarna v Anhovem, transportna podjetja in drugi.

Gradnja Nove Gorice je privabila mnogo ljudi na Goriškem, da so se organizirali v množičnih organizacijah in z različnimi prostovoljnimi akcijami in drugimi prispevki sodelovali pri gradnji svojega novega središča. Na gradbišče Nove Gorice so prihajali v velikem številu delovni ljudje Goriške, otroci iz osnovnih in srednjih šol in tudi delovne skupine posameznih organizacij. Velika delovna akcija, ki je privabila okoli 4.000 ljudi iz različnih krajev Primorske, je bila 13. junija 1948, ko je bil na gradbišču tudi slavnostni program. Tedanji predsednik Okrajnega izvršilnega odbora Gorica Jože Primožič – Miklavž je ob tej priložnosti vzidal temeljni kamen za prvo stavbo v novem upravnem središču, danes je to stanovanjski blok Kidričeva ulica 33.  Tega dne se je simbolično začela gradnja visokih objektov v Novi Gorici.

Ime novega naselja Nova Gorica se je prvič uradno pojavilo, dne 7.11.1949, ko je Prezidij Ljudske skupščine LRS določil, da je naselje Nova Gorica sestavni del okraja Solkan. Kot mesto in sedež občine pa je Nova Gorica postala šele 18.4.1952, ko je Ljudska skupščina LRS sprejela zakon o razdelitvi republike na mesta, okraje in občine.

 

Pripravil

Miloš Lozič, član sveta KS

 

Viri:

• Zgradili bomo Novo Gorico, Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, Nova Gorica, 1988
• V spomin in zahvalo graditeljem Nove Gorice (ob 60-letnici začetka gradnje), KS Nova Gorica, 2008